Evropska unija in njene institucije lahko izvajajo le tiste naloge, ki so jih zaradi večje učinkovitosti in skupnega interese nanje prenesle države članice. Ostale pristojnosti države seveda obdržijo same.

Evropska unija ima svojevrstno ureditev, ki jo za primerjavo lahko uvrstimo med zvezno ureditev Združenih držav Amerike in bolj ohlapno ureditev medvladnega sodelovanja Združenih narodov. Države članice sicer ohranijo samostojnost in neodvisnost, na določenih področjih pa združijo pristojnosti, da bi tako delovale učinkoviteje. V praksi to pomeni, da države članice del svoje pristojnosti pri odločanju prenesejo na skupne institucije, ki so jih ustanovile, tako da se o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odloča na evropski ravni. Ostale pristojnosti seveda obdržijo same.

Pri izvajanju pristojnosti veljata načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. V skladu z načelom subsidiarnosti je EU na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, pristojna ukrepati le, če države članice ne morejo zadovoljivo doseči zasledovanih ciljev. V skladu z načelom sorazmernosti pa ukrepi EU vsebinsko in formalno ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev pogodb.